Ali je nov Zakon o medijih res rešitev za kaos v digitalni dobi, ali pa nas vrača v čase, ko je bila vsaka beseda pod budnim očesom oblasti? Se vračamo v čase Jugoslavije, kjer so zakoni bili pisani tako, da je bil prav vsak vedno v prekršku?
Zakon o medijih, ki te ujame, še preden se zavedaš, da si kriv
Slovenija 2025. V svetu, kjer umetna inteligenca piše poezijo, influencerji preoblikujejo oglaševanje, in vsak posameznik z dovolj sledilci postaja mini medij, si slovenska vlada z novim Zakonom o medijih ambiciozno prizadeva "vrednotiti" ta kaos. Rezultat? Zakon, ki deluje kot kombinacija birokratske utopije in nostalgije po starih časih, ko je bila vsaka objava skrbno nadzorovana.
Zakon o medijih je napisan tako, da bo vsak v prekršku. In ravno to je njegov namen. Po principu "kriv si, dokler ne dokažeš nasprotno" bo vsak, ki ima vpliv in doseg, moral slediti pravilom, vpisati se v razvid medijev in igrati po strogih pravilih. Če ne bo? Kazni, ki niso drobiž.
Definicija medija je podana v 3. členu Zakona o medijih. 3. člen (definicije)
1. alineja: Medij je storitev, katere namen je periodično zagotavljanje ali razširjanje programskih vsebin, za katere je uredniško odgovoren izdajatelj medija, splošni javnosti, in sicer na katerem koli nosilcu objavljanja informacij ali po kateri koli komunikacijski poti z namenom obveščanja, izobraževanja, zabave, vplivanja na javno mnenje ali trženja uporabnikov.
Razlaga: Namen vplivneža ali klasičnega medija je periodično zagotavljanje vsebine in objav v obliki reelsov, videoposnetkov, zgodb, fotografij ter širjenje teh vsebin na svojih družbenih platformah, za katere je uredniško odgovoren ustvarjalec oziroma urednik vsebin. To lahko poteka na katerem koli omrežju ali nosilcu informacij oziroma prek katerekoli komunikacijske poti z namenom obveščanja, izobraževanja, zabave, vplivanja na javno mnenje ali trženja uporabnikov.
Razlaga glede vplivnežev: Glede števila sledilcev ni neposredno določeno, da obstaja minimalni prag, vendar zakon obravnava vse, ki "vplivajo na javno mnenje" ali ustvarjajo vsebine z ekonomskim interesom. To pomeni, da so lahko vplivneži z velikim dosegom avtomatično obravnavani kot mediji. Vendar ne le veliki – tudi mikroinfluencerji hitro padejo v to kategorijo.
Zakon uporablja široke definicije, po katerih se lahko vplivneži, politični aktivisti in celo zasebni profili, če redno objavljajo in dosegajo javnost, obravnavajo enako kot tradicionalni mediji. Čeprav 3. člen definira, kdo je vplivnež, se ta beseda v zakonskem besedilu pojavi le na enem ali dveh mestih. Zato zakonsko besedilo nikjer ne ločuje vplivneža od medija. Prav tako vplivneža ne izključuje pri vpisu v razvid medijev oziroma med medije, ki se ne vpisujejo v razvid medijev (20. člen zakona - 8. alineja). 3. člen (definicije) 15. alineja: Vplivneži so ustvarjalci spletnih vsebin, ki objavljajo na spletnih platformah ali platformah za izmenjavo videov ali zvočnih posnetkov in katerih namen je z objavami vplivati na družbo, javno mnenje ali osebno mnenje posameznikov in javnosti ter katerih objave imajo lahko tudi ekonomski interes z namenom monetiziranja vsebine (zbiranja sledilcev z namenom prodaje ali trženja izdelkov in storitev, trženja oglasov in podobno).
Zakon medija si lahko tolmačite z ustvarjenim AI chatbotom / na njega je naložena novela zakona in ustava RS.
ChatGPT - ASTA AI - Tolmač novele ZMED:
* chat lahko producira odgovore z napakami
Novela zakona o medijih ZMED-1 31.12. na tej povezavi (zakon od 26. strani dalje):
Mediji, influencerji in ... PR-agencije?!
Zakon ima še en trik v rokavu: 41. člen, ki govori o nezdružljivosti medijske in oglaševalske dejavnosti. Na prvi pogled to zveni kot plemenita ideja – želimo preprečiti navzkrižje interesov, zagotoviti, da mediji ostanejo nepristranski in da oglaševalci ne vplivajo na uredniško politiko. V praksi pa ta člen razkriva, kako slabo avtorji zakona razumejo sodobno medijsko industrijo, ki že dolgo ne deluje več po idealih 20. stoletja.
Tradicionalni mediji že leta niso samo "poročila in novice". Zaradi nenehnega upadanja prihodkov iz klasičnih oglaševalskih kanalov - torej zakupa klasičnih oglasov - so medijske hiše postale pravi mali "hibridi", kjer se prepletajo novinarstvo, trženje, produkcija in PR.
41. člen
(nezdružljivost opravljanja oglaševalske in medijske dejavnosti)
Fizična ali pravna oseba, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti oglaševanja, dejavnosti oglaševalskih agencij, posredovanje oglaševalskega prostora ali za katero koli drugo dejavnost zbiranja, oblikovanja ali posredovanja oglasov, ali njen neposredni ali posredni lastnik ne sme biti hkrati tudi izdajatelj ali ustanovitelj izdajatelja, niti ne sme imeti oziroma pridobiti lastniške ali upravljavske oziroma glasovalne pravice v kapitalu oziroma premoženju izdajatelja in obratno.
Kaj to pomeni v praksi?
Oglaševalska produkcija: Veliko medijev danes snema oglase za naročnike. Radijske postaje imajo lastne snemalne studie, televizijske hiše producirajo reklamne spote, revijalni založniki pa oblikujejo tiskane oglase in kataloge.
Native oglaševanje: Vsebine, ki so na prvi pogled videti kot neodvisni novinarski prispevki, so dejansko rezultat sodelovanja med uredništvi in trženjskimi oddelki. Gre za "native" vsebine ali advertoriale, ki so danes nepogrešljive v medijskem prostoru.
Organizacija dogodkov: Medijske hiše pogosto delujejo kot mini PR-agencije, saj za svoje naročnike organizirajo dogodke, konference, predstavitve izdelkov in druge promocijske aktivnosti.
Urejanje katalogov in publikacij: Mnoga uredništva pripravljajo letna poročila, brošure, kataloge za nakupovalna središča in druge publikacije za poslovne partnerje, saj je to postal nujen vir prihodkov.
Po nekaterih ocenah te dejavnosti prispevajo med 20 % in 35 % vseh prihodkov večjih medijskih hiš, pri nekaterih pa celo več.
Zakon tovrstne dejavnosti de facto prepoveduje. Če bi ga izvajali dosledno, bi lahko kar polovica slovenskih medijskih hiš čez noč zaprla svoja vrata. Če ga ne bodo izvajali dobesedno, pa pomeni, da bo medijska hiša v prekršku.
Zakaj je ta člen problematičen?
Nerealne zahteve: Če medijem odvzamemo možnost opravljanja "stranskih dejavnosti", ki vključujejo oglaševalske in tržne storitve, jih finančno zadušimo. Brez teh prihodkov bi večina slovenskih medijev preprosto propadla, saj oglaševalski trg že dolgo ne omogoča preživetja zgolj z oglaševanjem.
Zamegljena meja med mediji in oglaševalci: Sodobni mediji in oglaševalske agencije so pogosto neločljivo povezani. Če televizija snema reklame, če revija oblikuje kataloge ali če radio pripravlja jingles za oglaševalce, to ni luksuz, temveč preživetje.
Nerealni ideal: Člen predpostavlja, da je mogoče medije obvarovati pred vplivi trga. A v realnosti so ti vplivi že dolgo del igre. Mediji, ki želijo ostati neodvisni, morajo biti kreativni in najti načine za pridobivanje sredstev, tudi če to pomeni tesnejše sodelovanje z oglaševalci. Nažalost se v praksi pokaže, da ne gre drugače! Ne le v Sloveniji temveč tudi v Ameriki.
Kaj bi se zgodilo, če bi 41. člen dejansko uveljavili?
Če bi zakonodajalci resnično vztrajali pri strogi uveljavitvi tega člena, bi to pomenilo:
Zmanjšanje števila medijev: Številne manjše in srednje velike medijske hiše bi preprosto propadle, saj ne bi več mogle opravljati stranskih dejavnosti, ki jim omogočajo preživetje.
Omejevanje raznolikosti: Manj medijev pomeni manj raznolikih glasov, kar je v nasprotju s ciljem pluralnosti medijskega prostora.
Povečanje vpliva velikih igralcev: Le največji mediji bi si lahko privoščili strogo ločevanje uredniške in oglaševalske dejavnosti, kar bi okrepilo njihov monopolni položaj.
Prepoved vplivnostnega marketinga: influencerji so avtomatično v segmentu oglaševalskih agencij - večina pa jih ima registrirano to dejavnost. Dejavnost oglaševalskih agencij (73.110) ... sami pa se redko identifiicajo za medij. Čeprav to vsi so.
Vplivneži kot novi "medijski delavci" – ali zgolj agencije pod krinko?
Največji udarec nov Zakon o medijih zadaja vplivnežem. TikTok plesalci, Instagram modni guruji, YouTube recenzenti – vsi bodo zdaj obravnavani kot resni "medijski subjekti". To pomeni, da se bodo morali vpisati v razvid medijev, označevati sponzorirane vsebine in arhivirati prav vsako objavo.
Če se vam to zdi smiselno, premislite znova. Vplivneži so danes sodobni podjetniki, ki svoje delo pogosto opravljajo samostojno ali z majhnimi ekipami. Ne upravljajo zgolj svojih profilov, temveč delujejo kot celovite oglaševalske agencije, ki pokrivajo vse – od kreativne zasnove do produkcije in distribucije vsebin. Na strokovnih seminarjih so obravnavani kot kreativci, ki snujejo zgodbe in so vedno strokovno opredeljeni kot hibrid med oglaševalsko agencijo in medijem. To delo lahko opravljajo le ljudje, ki imajo poglobljena znanja s področja oglaševanja in so v osnovi specialisti za marketing. Kje je meja med novinarskim prispevkom - video zapisom navdušenega kupca - ali objavo vplivneža - ki naprimer niti ni sponzorirana. Zakon ne definira ničesar. Vse prepušča presoji inšpektorja.
Dobra lastnost novega Zakona o medijih (ZMED) so pozitivne davčne posledice. Vsi, ki jih bo zakon prisilil, da se vpišejo v razvid, bodo namreč upravičeni do priznanja vseh stroškov, povezanih z njihovim življenjem. Vse, kar počnejo – če je njihovo ime in priimek obravnavano kot medij – postane poslovna dejavnost. Če jih bo Ministrstvo za kulturo res opredelilo kot medije - torej njihovo ime in priimek, lahko to pomeni tudi velike finančne posledice za državo. S tem bo posredno priznano, da je dokumentiranje osebnega življenja medijska produkcija in poslovno opravičen strošek. Kavica v Trstu, ki se pojavi na Instagramu, bo lahko obravnavana kot reprezentanca, za katero bi se priznala celo dnevnica za "strokovno ekskurzijo". Seveda bodo tudi novi čevlji z rdečim podplatom, trenerka in nov sušilec za lase lahko postali osnovna sredstva. Tudi umetne prsi so po novem strošek medija. Vse s podlago tega, da vas država vaše ime prepozna kot medij. Torej kot vplivnež postanete institucija - brand - in uradni medij.
Kaj vplivneži v resnici delajo?
Za razliko od tradicionalnih medijev ali oglaševalskih agencij so vplivneži mojstri večopravilnosti / multipraktiki:
Strategija blagovne znamke: Vplivneži ne čakajo na navodila. Jih soustvarjajo z znamkami. Sami ustvarjajo zgodbe, ki se ujemajo z identiteto blagovnih znamk, ki jih promovirajo. V bistvu delujejo kot kreativni strateški oddelki. Na svojo identiteto lepijo lastnosti določene znamke.
Produkcija vsebin: Snemajo, montirajo, oblikujejo grafike in pišejo opise – vse to brez podpore velikih ekip. Ena objava na Instagramu zahteva ure ali celo dni dela, ki bi ga v agenciji opravljala cela ekipa. Del teh produkcijskih stroškov pa zaračunajo svojim strankam - tudi kot storitev snemanja, kreativne zasnove, itd... kot bi to naredila oglaševalska agencija.
Distribucija in analitika: Poleg ustvarjanja vsebin spremljajo statistike, optimizirajo dosege in prilagajajo svoje objave glede na odziv občinstva. Če to ni delo oglaševalske agencije, kaj potem je? Torej spreminjajo svojo strategijo on the fly, ko zaznajo, da je nekaj "prijelo".
Odnosi z javnostmi: Vplivneži so pogosto v stiku z naročniki, dogovarjajo se za pogodbe, usklajujejo podrobnosti kampanj in skrbijo za odnose s partnerji – torej opravljajo naloge, ki so tradicionalno v domeni PR-agencij. Seveda za naročnika ciljano komuniciajo s svojo strokovno publiko.
Od vplivnežev do medijev: Zakaj zakon ne razume sodobne realnosti?
Vplivneži so oglaševaslki guruji (agencije), mediji in ustvarjalci v eni osebi. Njihova vrednost za blagovne znamke je prav v tem, da obidejo tradicionalne strukture in ustvarjajo avtentične vsebine, ki neposredno nagovarjajo ciljno občinstvo.
Toda novi zakon jih sili v vlogo, ki je povsem nezdružljiva z njihovo naravo. Zahteve, kot so vpis v razvid medijev, obsežno označevanje sponzoriranih vsebin in arhiviranje, pretvarjajo vplivneže v birokrate.
Paradoks je očiten:
Po eni strani jih zakon obravnava kot medije, ki morajo biti odgovorni za svoje vsebine.
Po drugi strani pa ignorira, da so vplivneži v osnovi podjetniki, ki opravljajo delo oglaševalskih agencij. In jim to delo celo prepoveduje.
Nov Zakon o medijih bi za vplivneže prinesel preobremenitev z birokracijo, saj bi morali arhivirati vsebine, jih dosledno označevati in se vpisati v registre, kar bi močno povečalo stroške in časovni pritisk na ustvarjalce. Ti že zdaj delujejo na robu zmogljivosti (zaradi omejenosti slovenskega trga), saj opravljajo celoten spekter dela, ki ga v tradicionalnih strukturah običajno pokriva večja ekipa. Birokratske zahteve bi dodatno upočasnile inovacije in ogrozile ključne prednosti vplivnežev, kot sta hitrost in odzivnost, ki so ključnega pomena v njihovem delovanju. Poleg tega zakon uvaja neenakopravnost na trgu, saj tradicionalne oglaševalske agencije, ki opravljajo zelo podobne dejavnosti, niso zavezane enakim strogim pravilom, kar ustvarja neravnovesje. Vplivneži, ki so že zdaj sodobne oglaševalske agencije v malem – ustvarjajo strategije, producirajo vsebine in analizirajo rezultate – bi bili s temi ukrepi kaznovani za to, kar delajo najbolje: za ustvarjanje avtentičnih vsebin, ki navdihujejo, zabavajo in prodajajo. Če zakon ne bo prilagojen realnosti, bo vplivneže prisilil, da svojo kariero spremenijo v popolnoma birokratizirano podjetniško operacijo, s precej več omejitvami, manj svobode in višjimi stroški. Namesto da bi prepoznal njihov prispevek k digitalnemu gospodarstvu, jim zakon sporoča: “Igrajte po starih pravilih – ali pa sploh ne igrajte.”
Sodobna medijska pokrajina, ki je zakon ne razume
Medijski svet leta 2025 je vse prej kot preprost. Algoritmi omogočajo, da posameznik iz lokalne vasi z enim klikom doseže globalno občinstvo. Umetna inteligenca ustvarja vsebine z osupljivo hitrostjo, in to ne le v enem jeziku – hkrati jih samodejno prevaja v številne druge. Danes lahko največji ustvarjalci na platformah, kot je YouTube, "oddajajo" v več jezikih, njihovi glasovi pa so z umetno inteligenco sinhronizirani tako brezhibno, da nihče ne opazi razlike.
Oglaševanje in novinarstvo se prepletata bolj kot kdajkoli prej, saj mediji za preživetje vključujejo "native" vsebine, advertoriale in PR-dejavnosti. Hkrati je digitalni prostor razpršen do te mere, da meje med profesionalnimi mediji, vplivneži, blogerji in celo avtomatiziranimi botovskimi ustvarjalci vsebin skoraj ne obstajajo več.
Nov Zakon o medijih pa skuša vso to kompleksnost zamejiti z zastarelimi pravili, ki so videti, kot da so bila napisana leta 1999. To je bil čas, ko smo še čakali, da se modem poveže na internet, ko so revije in časopisi kraljevali kot glavni vir informacij, in ko je bilo idejo o večjezičnih, algoritmično optimiziranih vsebinah mogoče najti le v znanstvenofantastičnih romanih.
A realnost leta 2025 je popolnoma drugačna. Danes lahko posameznik z nekaj kliki doseže enako globalno občinstvo kot največje medijske hiše. Glasovi, video posnetki in zapisi se samodejno prevajajo, s čimer se brišejo jezikovne ovire. Vsebine niso več omejene na eno platformo ali en jezik, temveč se simultano prilagajajo globalnemu trgu.
Namesto da bi se zakonodaja prilagodila tej novi medijski pokrajini, se zdi, kot da se trmasto oklepa preteklosti. Poskus, da bi vse to "uredili", deluje podobno, kot bi poskušali preprečiti otrokom uživanje sladkarij z nalepko "Neokusno!" – neuspešno in naivno. Medijski svet se premika naprej, zakon pa vztraja v preteklosti, kjer kompleksnosti, kot so algoritmi, simultano prevajanje in umetna inteligenca, preprosto niso obstajale.
Ali se vam zakon zdi primeren?!
Zakon je odličen - vsi smo mediji - če se oglašaš se vpiši
Zakon je slab - lahko omejuje svobodo govora
Jugoslavija 2.0: Regulacija, ki vse spremeni v kršitelje
Eden najbolj ironičnih in skrb vzbujajočih vidikov novega Zakona o medijih je njegova subtilna "jugonostalgija". Spominja na čase nekdanje Jugoslavije, ko je zakonodaja na videz ščitila javni interes, v resnici pa omejevala svobodo govora in zagotavljala nadzor nad javnim diskurzom. Tudi novi zakon se na prvi pogled zdi dobronameren – promovira transparentnost, odgovornost in zaščito pluralnosti medijskega prostora. A v resnici odpira vrata potencialni zlorabi in nesorazmernemu nadzoru.
Po novi zakonodaji lahko vsakdo, ki ima določen doseg in vpliv, postane tarča. Če ne sledi pravilom, če ni vpisan v "razvid medijev", samodejno postane prekrškar. Kaj to pomeni v praksi? Na primer, če ste aktivni na družbenih omrežjih, redno komentirate politične dogodke, delite vsebine, ki bi jih nekdo lahko označil kot "pomembne za javnost", ali imate zgolj dovolj sledilcev, lahko oblast presodi, da ste "medij".
In tu se začne birokratska nočna mora. Ker niste registrirani, lahko od inšpektorja prejmete pismo s pozivom na poravnavo kazni. Višina kazni? Od nekaj sto evrov za posameznike do deset tisočakov za pravne osebe. Kriteriji za "kršitev" pa so pogosto tako ohlapni in subjektivni, da je skoraj vsakdo, ki objavlja vsebine na spletu, lahko označen za prekrškarja.
Ključna težava je presoja oblasti. Zakon omogoča, da oblast odloča, kdo je dovolj pomemben, da mora slediti tem pravilom. Če ste vplivnež, aktivist, bloger, celo satirik, ki z rednimi objavami dosega širšo javnost, vas zakon postavi pod drobnogled. Kje se konča meja med zasebnikom in medijem? Zdi se, da meja ne obstaja – vse je prepuščeno interpretaciji.
Ta pristop spominja na pretekle režime, kjer so zakoni delovali kot mehanizem za nadzor. Lahko si bil kaznovan, ne zato, ker bi dejansko kršil pravila, ampak zato, ker je bil tvoj vpliv za nekoga prevelik ali moteč. Zakon ustvarja okolje, kjer nihče ne more biti povsem prepričan, ali deluje v skladu s pravili, saj so ta nejasna in preširoka.
Rezultat? Vsi so kršitelji, dokler ne dokažejo nasprotno. Ta "kriv si, dokler se ne dokaže drugače" logika spominja na najtemnejše čase preteklih ureditev. Namesto da bi zakon ščitil svobodo govora, spodbuja samoomejevanje. Strah pred kaznimi in birokracijo ljudi sili, da raje molčijo ali se izogibajo občutljivim temam.
Ko zakonodaja na ta način poseže v javni diskurz, ne omejuje le medijev, ampak tudi širšo družbo. Ustvarja prostor, kjer je nadzor pomembnejši od ustvarjalnosti, in kjer so mnenja obravnavana kot tveganje. Namesto varovanja svobode govora nas zakon vrača v čase, ko je bila ta pravica privilegij, ki ga je določala oblast.
In to je najbolj ironična "jugonostalgija" vseh – v dobi, ko imamo tehnologijo, ki omogoča največjo stopnjo svobode izražanja v zgodovini, nas zakon poskuša zvezati z verigami preteklosti.
Praktični primeri: kdo bi bil pod udarom?
Če zakon velja za vse, potem to vključuje tudi nekatere najbolj vidne javne osebnosti:
Nika Kovač, aktivistka in vodja Inštituta 8. marec, ki s svojimi objavami pogosto naslavlja občutljive politične teme in ima širok vpliv na družbenih omrežjih. Bi morala biti vpisana kot medij? Če ni, lahko prejme kazen, ker javno obravnava teme, ki so "pomembne za javnost". Seveda tudi ob menjavi oblasti.
Janez Janša, politik, ki redno objavlja svoje misli, kritike in politične izjave na platformi X (prej Twitter), kjer ima ogromno sledilcev. Njegovi tviti imajo vpliv in doseg, kar ga prav tako uvršča med tiste, ki bi morali slediti pravilom Zakona o medijih.
Borut Pahor, bivši predsednik, ki je s svojim šarmantnim pristopom in množico sledilcev postal eden najbolj priljubljenih uporabnikov Instagrama v Sloveniji - t.i. kralj Instagrama. Vsaka njegova objava, čeprav morda deluje osebna in sproščena, je javna in vplivna – torej potencialno medijska dejavnost.
Če zakonodajalci resno mislijo z doslednim izvajanjem, potem bi morali prav vsi našteti – in še številni drugi – biti vpisani v razvid medijev, označevati svoje objave in hraniti arhive vsebin. Če tega ne storijo, jih lahko doleti pismo medijskega inšpektorja z neprijetno visokim računom.
Namesto da bi zakon varoval svobodo govora in pluralnost, grozi, da bo postal orodje za nadzor nad vsemi, ki so dovolj glasni in vplivni. V svetu, kjer smo vsi mediji, tak zakon ustvarja potencial za zlorabe in odpira vrata v čas, ki smo ga želeli pustiti za seboj. Rešitev ali še večji problem?
Transparentnost in odgovornost sta pomembni vrednoti. A zakon, ki vsakogar postavi pod drobnogled, ustvarja več težav kot rešitev.
Problem #1: Kdo bo to preverjal?Slovenija nima ne resursov ne ljudi, da bi dosledno preverjala vse vplivneže, medijske hiše in podjetja, ki delujejo na družbenih omrežjih. Selekcionirano preverjanje pa je lahko pod budnim očesom politike.
Problem #2: Kako ločiti medij od posameznika?Je influencer medij? Je podjetnik, ki objavlja vsebine za promocijo, medij? Kaj pa umetnik, ki svoje delo deli na spletu? Medij je definitvno politik, saj nejgova medijska dejavnost povzroča sicer indirektno finančno polsedico izvoljivosti na položaj in s tem posameznik ustvarja prihodke. V osnovi smo tako ali tako vsi mediji. Medij je vsak s profilom, ki je aktiven.
Problem #3: Prilagodljivost! Zakon ne sledi razvoju tehnologije in družbenih omrežij. Ko je zakon napisan, se realnost že spremeni.
Dubai, kar v Ljubljani
V Dubaju mora vsak vplivnež, ki želi zakonito monetizirati svoje vsebine, pridobiti posebno licenco (UAE Influencer License), ki jo izdaja Nacionalni svet za medije (NMC) in stane okoli 3.700 EUR na leto. Licenca vplivnežem omogoča sodelovanje z blagovnimi znamkami in legalno promoviranje izdelkov in storitev. Vplivneži lahko delujejo samostojno ali prek licenciranih agencij, ki skrbijo za pravno skladnost njihovih kampanj. Če teh pravil ne upoštevajo, jim grozijo visoke kazni, blokada vsebin ali celo zaprtje profila.
V Sloveniji se s predlogom Zakona o medijih uvaja podobna praksa – vsak ustvarjalec vsebin, ki redno objavlja in ima gospodarski interes, bo moral biti vpisan v razvid medijev in izpolnjevati določene obveznosti, kot so arhiviranje objav in jasna označitev sponzoriranih vsebin. A za razliko od Dubaja se pri nas ne uvaja plačljive licence, temveč obsežna evidenca, ki ustvarjalce obravnava kot medijske hiše. Jih z njimi popolnoma izenači.
Medtem ko Dubaj svojo ureditev predstavlja kot poslovni model, kjer ustvarjalci plačajo za pravico do oglaševanja, Slovenija posega v pravico do izražanja z nadzornim modelom, ki vzbuja skrb, da bo vsaka vsebina pod drobnogledom. Tako se namesto spodbud za transparentnost in razvoj digitalnih vsebin ustvarja sistem, kjer vsak influencer postaja potencialni prekrškar – samo še vprašanje časa je, kdaj bo kdo prvi dobil "medijski račun", beri. kazen.
Bo Slovenija res prva, ki bo vplivneže spremenila v medije? Od pionirja do pravnega Don Kihota
Če bo zakon sprejet, se bo Slovenija zapisala v zgodovino kot prva država na svetu, ki bo vplivneže uradno razglasila za regulirane medije. Na papirju zveni ambiciozno, skoraj kot prelomni trenutek odgovorne digitalne prihodnosti. Toda ali je to res korak naprej – ali pa nas zakon vrača v čase, ko je bila svoboda govora privilegij, ki ga je oblast razdeljevala kot bonbone?
Spomnimo se Jugoslavije – da, tiste države, kjer je bil vsak glas, ki je izstopal iz državne partiture, hitro utišan. Zakoni takrat so bili enako "dobronamerni": zaščita javnega reda, preprečevanje širjenja dezinformacij in vzdrževanje "kulture dialoga". A v praksi so bili le elegantno zamaskiran način, da so se "problematični" glasovi izločili iz igre.
Nov slovenski Zakon o medijih deluje presenetljivo podobno. Namesto da bi se boril proti kaosu na spletu, lahko zakon postane orodje za selektivno utišanje tistih, ki jih oblast oceni za "preveč moteče". Si vplivnež, ki redno deli mnenja? Čestitke, zdaj si formalno medij – arhiviraj, označuj in poročaj! Če ne? Pripravi denarnico za kazen in išči odvetnika.
Kako je nastal ta članek:
Ta članek so ustvarili AI, tweeti in malo humorja
Ta članek je bil sestavljen na podlagi 5 tvitov in 6 odgovorov na tvite, ki so se v zadnjih 48 dneh znašli na platformi X (nekdanji Twitter) - in so avtorski zapisi Jana Macarola. Zamisel za članek je vzklila iz arhiva "sentimenta in načina pisanja" več kot 6000 zgodovinskih zapisov avtorja Jana Macarola, vključno z njegovimi tviti in osebnim digitalnim pečatom.
Za nastanek tega članka so združili moči naslednji naši AI "sodelavci":
Custom ChatGPT zakon ZMed-1 aka ASTA AI (ker je zakon bolj zapleten kot zgodba v mehiški telenoveli). Javni AI tolmač novele zakona ZMED: https://chatgpt.com/g/g-67750af6f61c81918f3c745ff690b209-asta-ai-zakon-o-medijih-zmed-1-vg1
Custom Jan Macarol Writer, ki se opira na več kot 6000 člankov, napisanih v preteklih letih (ja, Jan, tvoj arhiv je zakladnica!).
Custom Jan Macarol X_Boot, pisec tvitov, ki jih prebiramo ob kavi (in včasih zmajujemo z glavo). Janov Xe hepler, za zabavne Xe. Njegove misli izboljša in jih postavi v konetkst obogatene informacije.
ChatFact GPT, agent za preverjanje dejstev (ker, bodimo iskreni, resnica je danes luksuz). Custom GPT, katerega naloga je, da napisano preverja z bazami podatkov in ugotavlja faktogrfske napake v zapisih. Njegova naloga je, da trdive v člankih prevreja s podatki spleta.
AI-lektor Slovenščine, ki poskrbi, da je vsebina tekoča, slovnična in predvsem berljiva (ker "koherenten članek" še vedno premaga "kaotično branje"). Največji brezplačni AI lektor v Sloveniji - avtor: Jan Macarol https://chatgpt.com/g/g-zarQQOHBU-ai-lektor-slovenscine
Postopek nastanka tega članka: Kako je vse skupaj nastalo? Tukaj je recept:
Prebrskali smo tvite o medijskem zakonu ZMed-1 z dne 31.12.2024.
Umetna inteligenca je analizirala in primerjala zapise z zakonskimi določbami.
Sledilo je preverjanje dejstev, slovnično piljenje in kreativno sestavljanje vsebine – vse s preprostim ukazom, ki je vključeval:
"Napiši družbeno-politično kritičen zapis, ki je dovolj zabaven, da ga bralci z užitkom preberejo, in dovolj točen, da ga ne raztrgajo na Facebooku. Mora biti tako razumljiv, da ga bodo razumeli tudi tisti brez znanja o medijih in oglaševanju."
Dodali smo ščepec ironije in sarkazma – ker brez tega ni pravega članka.
Zaključek? Članek, ki ga je vredno prebrati in ki bi lahko bil nominiran za novinarsko nagrado – ali pa vsaj za najbolj humoren zapis o najbolj resnem zakonu.
Priznanje gre digitalnim sodelavcem, brez katerih bi bil ta proces ... no, veliko bolj počasen in manj zabaven. Smo najboljša ekipa. 🚀
Comments