Razmišljanje ob kavi: Davčna eksodus kronika – zakaj Slovenci bežijo iz raja sredi Alp

Ko poslušam ministra Boštjančiča na POP TV, imam občutek, da živiva v vzporednih vesoljih. On govori o reformah, stabilnosti, zategovanju pasov – povsod, razen v javnem sektorju. Medtem pa realni sektor tiho, a zelo odločno zateguje pasove … čez mejo. Dobesedno.

V zadnjih mesecih se je na hrvaški obali razpasel nov dialekt – mešanica dolenjščine in zagrebščine. Ne, ne gre za dopustnike, temveč za nove davčne rezidente – slovenske podjetnike. Tiste, ki so se v skladu z domačo tradicijo »znašli«. Spakirajo dokumentacijo, spodnje perilo in davčno vest, prijavijo stalno prebivališče na družinskem vikendu in se preselijo v svet, kjer kapital ni sovražnik, temveč to, kar je: pogon rasti.

Operacija NPM – Normativno Pravilna Migracija – je v teku. Ideja zanjo pa kar pri "precednici" države. Znotraj zakona, znotraj razuma in – morda najbolj ironično – znotraj logike, ki jo dejansko spodbuja država sama.

Postopek je skoraj banalno preprost: postaneš hrvaški rezident, prodaš lastniški delež slovenskemu podjetju, kapitalskega davka pa – ker si zdaj davčni Hrvat – ne plačaš. Prejeto kupnino reinvestiraš v novo podjetje čez mejo, Slovenija pa dobi … nič. Niti hvala. Samo preprosto in elegantno: adijo.

Medtem Boštjančič govori o »pravični obdavčitvi« in se trudi iztisniti še zadnje cente iz srednjega razreda in mikro podjetij, kot da so prav oni krivi za vse finančne luknje. V resnici pa se iz države tiho izseljuje tisto, kar bi morali najbolj varovati – podjetniški duh. Tisti mali, prilagodljivi, pragmatični, ki edini ustvarja realno vrednost.

Velike tuje investicije? Pustimo sanje. Korporacije v resnici ustvarjajo zgolj delovna mesta na tekočem traku – do tistih pa bodo kmalu prišle robotizirane roke. Davčne dobičke razporejajo vertikalno – tja, kjer so davki najnižji. Manjši podjetniki pa, žal, nimajo več razloga, da bi ostali tukaj. Še manj, da bi investirali. Pogon slovenskega gospodarstva je malo podjetništvo.

In ja, tudi kadrovska slika v Sloveniji ne pomaga. Menedžerji? Hrvaški rezidenti. Novinarji na POP TV? Hrvaški davčni status. Slovenija? Postaja davčna periferija – ne Evrope, temveč lastnih državljanov.

Coca-Cola, Pro Plus (POP TV), Sibo, A1, Lidl, Mercator, L’Oréal, Rauch, Perutnina Ptuj, Microsoft, SAP, PwC, Oracle, Cisco, Žito … pa bi jih lahko še naštevali. V državi, kjer že doslej ni bilo »globalnih« logotipov na tistih treh »večjih« stolpnicah, jih tudi v prihodnje ne bo. Namesto da bi odpirali predstavništva tehnoloških velikanov – Google, Meta, Apple, Tesla in drugih – za ta del Evrope in postali logistično-razvojni center, odganjamo avtoprevoznike in tuje investicije. Norost. Strel v nogo. V bistvu čisti socialistični harakiri, namenjen elitam, ki bodo pobrale pogorišče v stečajnih postopkih.

Ko minister navrže, da naj se neprofitabilne dejavnosti selijo na Hrvaško, kjer je delovna sila cenejša, se človeku v čelu sproži krč, ki se v obliki žile »glupače« izboči navzven. Premier na drugi televiziji med vrsticami razlaga, da so vozniki tovornjakov zgolj socialni problem. Obenem pa napovedujejo obdavčitev kriptovalut in premičnega premoženja. Vlaganje bo varno le še v zobno zalivko.

In ker to še ni dovolj, nas do konca mandata čaka še napovedani drakonsko bizaren 1,5-odstotni nepremičninski davek. Tako kaže aktivnost GURS-a. Ob trenutnih cenah, kjer trosobno stanovanje na obrobju Ljubljane stane 300.000 evrov, to pomeni dodatnih 3.000 evrov letnega davka na stanovanje. Ali pa že večkrat obdavčen vikend v Istri (z dohodnino, davkom na dobiček, DDV-jem). Za kaj? Za pravico, da živimo v državi, kjer nas kaznujejo, ker imamo streho nad glavo? Ali ker obdelujemo brajdo?

Resnica je, da podjetniki nimajo težav z davki. Tudi z visokimi ne. A podjetni in premožni ljudje ravnajo racionalno. In če jih država kaznuje zaradi njihove učinkovitosti, inovativnosti in poguma – potem se zgodi logično: zgledujejo se po vrhu politike. In naredijo isto. Optimizirajo. Z davčnim svetovanjem lastnega ministra.