Kot podjetnik sem razvil sposobnost intuicije, pridobivanja različnih informacij in uporabe ZKP (zdrave kmečke pameti). Moja 18 letna podjetniška pot je bila prepletena tako z vzponi kot padci. Slednji so mi pomagali razvili tiste osnovne varnostne mehanizme zaradi katerih se smatram za zrelega podjetnika, ki si v teh dneh kot manager svojega podjetja zastavlja ponavljajoče vprašanje: “Kako naj rešim podjetje?”. Ob krizi s koronavirusom in opazovanju institucij naše države se čutim dolžnega osvetliti pogled velike večine malih podjetnikom v naši državi, ki te dni nervozno premetavamo “excel” tabele. Jasno nam je, da podjetij brez pomoči države ne bomo mogli reševati. Mnogi me bodo popolnoma razumeli, ko rečem, da na svoja podjetja gledamo podjetniki kot na lastne otroke. Zato ne rešujemo le svojega “posla”, pač pa rešujemo prihodnost Slovenije, za kar potrebujemo predvsem zdrav razum in ZKP!
Z velikim zanimanjem spremljam sprejemanje novega paketa protikrizne zakonodaje. Ali bodo sprejeti ukrepi res rešili pretežni del zdravega gospodarstva, je bilo takoj jasno. Ne! Trenutni ukrepi pomenijo predvsem prelaganje plačila davčnih obveznosti za nekaj mesecev, kar na daljši rok ni prava rešitev, pač pa je lahko le še dodatna zanka okoli podjetniških vratov. Slišati je argumente, da bi vsak podjetnik moral imeti zalogo denarja za vsaj tri mesece rednega poslovanja. A stvarnost je drugačna! Ob velikih davčnih bremenih akumulacija rezerv za hude čase ni mogoča, to zmorejo le redke izjeme med gospodarskimi subjekti.
Razmišljam … in tudi zato spodaj navajam moje lastne poglede oziroma ukrepe, ki bi jih protikrizni “korona zakon” na področju gospodarstva moral vsebovati. Slednji bi mojemu podjetju skoraj gotovo omogočili preživetje korona krize. Verjamem pa, da je takih podjetji ogromno.
Kot prvo naj bi zakon veljal le za tiste poslovne subjekte (mikro in male samostojne podjetnike ter gospodarske družbe), ki so imeli do 1. 3. 2020 poravnane vse davčne in druge obveznosti do države, svojih dobaviteljev in zaposlenih. Torej so bili v času pred krizo plačilno sposobni in solventni daljše obdobje. Prav tako bi bil pogoj, da gre za podjetja, ki so v zadnjih dveh letih izkazala dobiček iz naslova poslovanja. Niso bila v izvržbenih postopkih s strani države ali drugih pravnih subjektov. Torej zdravo in etično jedro slovenskega gospodarstva.
Drugi pogoj bi bil, da bi bili ti subjekti sposobni dokazati, da je vzrok za nenaden padec prometa prav epidemija koronavirusa. Ob izpolnitvi teh dveh pogojev bi bili upravičeni do določenih olajšav ter odpustkov plačila obveznosti do države, kot jih navajam v nadaljevanju. Kot osnovni pogoj za uveljavljanja posebnega “Korona” statusa bi podjetje moralo dokazati vsaj 40 odstoten nenaden padec povprečnih mesečnih prihodkov. Do slednjega bi prišli z zelo preprostim izračunom povprečnega prometa v zadnjih 12 mesecih poslovanja in primerjavo s prvim mesecem razglašenih izrednih razmer in realizacijo podjetja v tem obdobju. Natančen model izračuna niti ni tako zelo pomemben. To prepuščam strokovnjakom davčne in računovodske stroke. Pomembno je, da podjetje dokaže izjemno poslabšanje poslovanja v razmerah razglašene epidemije. In pridobi status podjetja, ki ga je "zadela" korona kriza. Za status se lahko podjetje odloči in mu prične s priglasitvijo veljati takoj. Vse “dejavnike” pa mora dokazovati ob uradnem končanju krize. V kolikor mu ne uspe dokazati padca prometa, pa ukrepi za njega ne veljajo in je kazensko odgovoren za tovrstno kršitev. Kazni morajo biti visoke in s tem se strinjamo vsi podjetniki s “čisto” bilanco upravnih postopkov.
S pridobitvijo “Korona” statusa bi bilo podjetje upravičeno do naslednjih 5 ključnih ukrepov s katerimi bi lahko takšna podjetja preživela - oziroma bi z njimi obstajala velika možnost preživetja. Razmišljam takole!
1. Ukrep na področju plač
Možnost zamrznitve statusa zaposlitve za vse zaposlene, vključno z lastniki in nosilci dejavnosti (v mikro in malih podjetjih). Status bi bil lahko podoben “bolniškemu” staležu in bi pričel veljati tudi za nazaj z datumom razglasitve epidemije, trajal pa bi še dva meseca po njenem koncu. V tem času bi zaposleni, lastniki in nosilci dejavnosti prejemali nadomestilo plače v višini minimalne plače, kot neke vrste temeljni krizni dohodek. Podjetniki ne zahtevamo veliko. Zahtevamo pa, da naši delavci zaradi nastalih razmer dobijo pomoč države v obliki “minimalnega univerzalnega dohodka”.
2. Ukrep za omogočanje solventnosti poslovanja
Zamrznitev vseh pravnomočnih izvršb davčnih obveznosti in prispevkov s strani Finančne uprave Republike Slovenije za čas trajanja krize, kar bi poslovnim subjektom omogočilo ohranjanje gospodarske aktivnosti za tovrstna podjetja. Namreč večina podjetji ne plačuje DDVja po realizirani realizaciji temveč obračunsko. Slednjega odvajajo tudi za plačila, ki jih še niso prejeli. Kar pomeni, da DDV “založijo” do prejema plačila. Odlog izterjave bi bil eden od osnovnih mikro instrumentov za lajšanje likvidnosti.
3. Odlog obračunavanja zamudnih obresti na že zapadle davčne obveznosti
Ukinitev obračunavanja zamudnih obresti za vse poslovne subjekte, ki bodo v času epidemije iz opravičljivih razlogov zamujali s plačilom davkov in prispevkov. Je vsekakor mikro inštrument, a v skupku davčnih inštrumentov pomemben, saj država za sleherno zamudo s plačili davčnih obveznosti sedaj zaračunava “oderuške” obresti.
4. Državna poroštva in jamstva za likvidnostne kredite
Možnost pridobitve državnih jamstev za premostitvene likvidnostne kredite, najete pri komercialnih bankah, s katerimi bi poslovni subjekti lahko zmanjšali posledice motenj v poslovanju v času epidemije (in še nekaj mesecev po njej...). Podjetja do 100.000 eur skupnega letnega prometa bi npr. lahko dobila jamstvo za posojilo do 30.000 eur, podjetja do 200.000 evrov za posojilo do 60.000 eur, podjetja do 300.000 eur letnega prometa pa do 90.000 eur do največ ⅓ letnega prometa z odplačilno dobo najmanj 5 let. Prav pridobitev likvidnostnega kredita iz katerega bi podjetja pokrivala fiksne stroške poslovanja za čas “nedelovanja” ali motenega poslovanja je ključnega pomena. Namreč v kolikor podjetje miruje, nastajajo fiksni stroški - torej stroški, ki so ne glede na to ali proizvajamo nek izdelek ali nudimo neko storitev prisotni tudi v “zamrznjenem” podjetju.
5. Prenehanje obveznosti akontacije dobička
Večino slovenskih podjetji bo letošnje leto zaključilo v negativnih številkah. Zato bi podjetje, ki razglasi prevzame poseben status “korona” podjetja - takoj preneha plačevati akontacijo davka od dobička. Sicer možno že danes z nekoliko daljšim postopkom.
V bistvu ne vem, kako naj zaključim. Mogoče s preprosto kmečko pametjo. Za ustanovitev podjetja je velikokrat potreben osnovni kapital. Pa ne le finančni temveč tudi energetski, ki ga "plačamo" ob ustanovitvi in zagonu podjetja. Nenapisano pravilo je, da ta vložek predstavlja vrednost “mesečnega prometa”, ki ga podjetje običajno ustvarja šele čez nekaj let. Za veliko podjetij mesečni promet prav tako predstavlja tudi večletni akumuliran dobiček lastnikov. V mojem primeru to pomeni dvoletni akumuliran dobiček iz naslova poslovanja. Povedati hočem, da je en mesec poslovanja v poslovnem svetu ogromno. Kaj ogromno, predstavlja celo vesolje. Namreč tudi, če podjetje ne posluje, torej ne opravlja svoje primarne funkcije, ostaja ogromno število fiksnih stroškov - plače, obratovalni stroški, najemnine. Ti pa pri storitveni dejavnosti lahko pomenijo tudi do 80 ali več odstotkov vseh odhodkov iz naslova poslovanja. Mesec poslovanja je razlika med uspehom in neuspehom. Je razlika med preživetjem in propadom. Vsem je jasno, da koronavirus ni prinesel krize, ki bo trajala le 30 dni. Temveč je realno pričakovati krizo, ki bo trajala minimalno tri mesece. Normalno poslovanje pa lahko pričakujemo šele v začetku prihodnjega leta. Zamrznitev podjetja s podporo protikriznih ukrepov pa ena redkih možnosti, ki jih imamo za ohranitev zdravega dela gospodarstva. Osebno nimam dosti upanja, da bi uradniki in politiki, ki imajo redne mesečne plače in nagrade za uspešnost - hkrati pa poln želodec tudi v času krize, začutili stisko množice podjetnikov in samozaposlenih. Na slednje velikokrat gledajo kot nekoga, ki jim jemlje in ne daje. Imajo nas za utajevalce davkov, dobičkarje in izkoriščevalce delavcev. To je njihova osnovna pozicija. Zorni kot, ki je popolnoma izkrivljen. Velikokrat opažam kako nekdo ljubosumno pogleduje proti novem lepem Mercedesu parkiranim pred uspešnim podjetjem. Slednjega si je kupil podjetnik, ki zaposluje 35 ljudi, katerih povprečni strošek dela na zaposlenega znaša 2700 evrov. Znesek leasing obroka za zavidanja vrednega Mercedesa pa znaša borih 1000 evrov. V praksi ta znesek pomeni 0,3% vseh stroškov, ki jih nosi podjetje s primerljivim stroškom dela na mesečni ravni. Ostalo so stroški dela in drugi finksni in variabilni stroški. Ta primer navajam zato, ker smo Slovenci tako zelo občutljivi na luksuz na 4 kolesih. Ki pa ne sme biti neko merilo podjetniške kulture, kaj šele povod za zavist.
Koliko izmed njih - torej uradnikov - sploh ve, da je treba vse davke plačati vnaprej (ddv, akontacija dobička), ne glede na to, ali so kupci njim že plačali dobavljeno blago in storitve, ali pa jih morda sploh ne nameravajo, ker rešujejo poleg lastnih podjetij in zaposlenih tudi lastna življenja. Koliko uradnikov ve, da je velikokrat dobiček slovenskih podjetji dvomljiv zaradi neizterljivih terjatev do kupcev in slabe plačilne discipline. In še bi lahko našteval. Podjetniki moramo biti tokrat glasni. Slišat se nas more glasneje kot kadarkoli prej. Podjetja so naši otroci. In ti ne bodo preživeli, če država ne bo konkretno zarezala sama vase. In sprejela konkretne ukrepe, ki bodo res reševala podjetja. S tem pa reševala našo in vašo skupno prihodnost.
Comments